Libro de los Juegos (Knjiga iger), ki jo je leta 1283 naročil kastiljski kralj Alfonz X., velja za najpomembnejši srednjeveški evropski traktat o igrah. Rokopis služi kot pomemben zgodovinski zapis, saj dokumentira pravila in estetiko šaha s podrobnimi ilustracijami abstraktnih modelov figur. Alfonzovo delo predstavlja šah kot skupen intelektualni izziv in poudarja šahovnico kot univerzalno areno logike ter ključni most v mednarodni zgodovini igre.
Priročnik vsebuje več kot 100 šahovskih problemov in končnih iger, ki so natančno ilustrirani, da bi igralcem pokazali analizo zapletenih taktičnih manevrov. Poleg standardnega šaha so v knjigi opisane tudi redke različice, kot sta astronomski šah in veliki šah, ki se je igral na mreži 12 × 12 z dodatnimi figurami. Vključuje tudi poglavja o kockah in mizah, srednjeveških prednikih sodobnega backgammona, s čimer postaja celovita enciklopedija strategije in družbene kulture 13. stoletja.
Dilaram Mate: Saga o žrtvovanju in reševanju
Legenda pravi, da je plemič in strasten šahist v tekmi z visokimi vložki izgubil vse in v obupu na zadnjo partijo stavil svojo najljubšo ženo Dilaram. Ko je tekma dosegla vrhunec, je plemič padel v navidezno brezupen položaj. Vendar je Dilaram, ki je spremljala igro, opazila odlično kombinacijo, ki je nihče drug ni videl, in zašepetala svojemu možu: “Žrtvuj svoji dve havbici, vendar ne žrtvuj mene!” Plemič je, opogumljen z njenim vpogledom, žrtvoval obe svoji havbici zaporedoma in s pomočjo viteza in škofa (zgodovinski Alfil) dosegel osupljiv mat.
Strateška briljantnost
Dilaramov mat je eden najstarejših in najbolj estetskih primerov “dvojne žrtve lopova” v šahovski zgodovini. Ta mansuba (problem) prikazuje, kako lahko žrtvovanje težkega materiala (lopovov) pripelje do absolutne zmage s popolnim usklajevanjem manjših figur (viteza in škofa). Ime Dilaram v perzijščini pomeni “srčna lahkotnost” in ta mat že stoletja služi kot dokaz, da šah ni le igra računanja, temveč tudi igra umetnosti, čustev in globoke intuicije.
